Testna vožnja naj bi bila tisti edini trenutek pri nakupu rabljenega avtomobila, ko dobite resnične informacije namesto prodajalčevega opisa. Večina ljudi jo obravnava kot formalnost — petnajst minut po bloku, pokimanje, stisk roke. Videl sem kupce, ki so to počeli pri avtomobilu za 40.000 dolarjev in za vožnjo porabili manj časa, kot so ga porabili za primerjavo oznak opreme na oglasni strani.
Težava ni v tem, da testne vožnje ne delujejo. Težava je v tem, da jih tri specifične navade naredijo neuporabne, in vse tri se zdijo popolnoma razumne, dokler jih izvajate.
Napaka 1: Dovoliti prodajalcu, da avto ogreje vnaprej
To je najpogostejša stvar, ki jo opažam, da gre narobe, in je skoraj vedno predstavljena kot vljudnost. Prodajalec reče "naj ga pripeljem" ali "imel sem ga prižganega, medtem ko sva se pogovarjala" — in ko sedete vanj, je motor že na delovni temperaturi, olje prosto kroži, in vsi simptomi hladnega zagona so že izginili.
Tole to skriva: obrabljen zaganjalnik, ki pred vžigom škriplje. Puščanje glave motorja, ki se pokaže samo kot bel dim v mrzlem jutru. Trkanje batov, ki je slišno prvih devetdeset sekund in potem izgine, ko se kovina razširi in zračnosti zaprejo. Olje, ki se je redčilo in nehalo puščati skozi obrabljeno tesnilo, takoj ko se segreje. Nič od tega niso redke napake — to je navaden vzorec obrabe avtomobila s preko 130.000 prevoženimi kilometri, kar opisuje velik delež tega, kar je dejansko naprodaj.
Razdejanje se pokaže dva ali tri tedne kasneje, običajno prvo resnično mrzlo jutro po nakupu avtomobila, ko se ne zažene lepo in se zdaj ukvarjate z rabljenim avtomobilom, o katerem nimate nikakršne zgodovine, namesto da bi odšli od nekoga drugega problema.
Rešitev vas ne stane nič razen potrpljenja: prosite, da vidite avto hladen, idealno prvo zjutraj, s pokrovom motorja, ki je že zaprt, in ključem, ki je še na prodajalčevi strani mize. Če prodajalec nasprotuje točno tej zahtevi, je to samo po sebi informacija.
Napaka 2: Vožnja po poti, ki jo že poznate
Ljudje se na testni vožnji peljejo na avtopilotu — dobesedno. Peljejo isto zanko, ki bi jo ubrali po kavo, ker je udobna in znana, udobno in znano pa je ravno napačno okolje za odkrivanje težave. Pot, ki ste jo prevozili petstokrat, vam omogoča, da se peljete brez resničnega poslušanja, ker je vaši možgani že zabeležili "normalno" za vsako luknjo, vsako križišče, vsak kos ceste.
Testna vožnja potrebuje namensko raznolikost: odsek slabega asfalta, da slišite škripanje vzmetenja in preverite, ali vas vlečejo kolesa ob zaviranju. Klanec ali uvoz na avtocesto, da obremenite menjalnik in začutite zapoznel ali grob prestavni sunek. Odsek, kjer lahko dosežete avtocestno hitrost, da ujamete vibracijo, ki se pokaže šele nad 100 km/h — tresenje volana zaradi neuravnoteženega kolesa, vibracijo pogonskega sklopa zaradi obrabljenega homokinetičnega zgiba, veter, ki žvižga skozi tesnilo vrat, ki začenja odpovedovati. Zavoj do konca krmila na parkirišču, v obe smeri, da slišite klikanje homokinetičnega zgiba, ki ga vožnja naravnost nikoli ne razkrije.
| Kaj splošna zanka spregleda | Kaj to stane pozneje |
|---|---|
| Hrup vzmetenja na slabi cesti | Blažilniki/puše, 600–1.800 USD |
| Vibracija pri avtocestni hitrosti | Kolesni ležaj ali homokinetični zgib, 300–1.200 USD |
| Hrup pri zavoju do konca krmila | Menjava homokinetične gonilne gredi, 250–700 USD na stran |
| Obnašanje menjalnika pod obremenitvijo/v klancu | Servis ali obnova menjalnika, 400–4.000+ USD |
Za nič od tega ne potrebujete posebne opreme. Potrebujete le, da se peljete nekam, kjer se sicer ne peljete, dlje kot petnajst minut, z izklopljenim radiem.
Napaka 3: Obravnavanje testne vožnje kot vozniškega testa, ne testa elektronike
Ta se je razrasla skupaj z avtomobilom samim. Petnajst let star sedan je imel morda ducat stvari, ki bi lahko električno odpovedale. Sodoben avtomobil — in to velja za skoraj vsak tip karoserije in cenovni razred, ki ga spremljamo — je nabit z električnimi stekli, klimatsko napravo, infotainment sistemom, parkirnimi senzorji, sistemi za ohranjanje smernega pasu, ogrevanimi in hlajenimi sedeži, električnimi petimi vrati. Kupci sedejo vanj, se peljejo naokrog in se ničesar od tega sploh ne dotaknejo, ker je testna vožnja postala v celoti osredotočena na motor in zavore.
To je narobe obrnjeno. Mehanske težave so pri predkupnem pregledu običajno vsaj delno vidne — mehanik lahko vidi puščanje, sliši ležaj, prebere kodo napake. Električne muhe so nasprotje: pojavljajo se občasno, odvisno od obremenitve in skoraj nevidne za vsakogar, ki jih ne skuša posebej izzvati. Regulator stekla, ki odpove šele pri četrtem ciklu. Infotainment enota, ki se zamrzne samo, ko se vklopi kompresor klime in potegne napetost električnega sistema navzdol. Kamera za vzvratno vožnjo, ki deluje, dokler avto ni tekel dvajset minut in se konektor ne segreje.
Nekoč sem opazoval kupca, ki je pri sedemsedežnem SUV-u izpustil preizkus ogrevanja sedežev v tretji vrsti, "ker tako ali tako nihče ne sedi zadaj." Šest mesecev pozneje so njegovi otroci sedeli ravno tam, pozimi, prodajalca pa je bilo že zdavnaj ni bilo več.
Spustite in dvignite vsako steklo. Preklopite skozi vse načine klimatske naprave. Povežite telefon z infotainment sistemom in dejansko nekaj predvajajte. Odprite in zaprite vsaka vrata, vključno s prtljažnikom ali petimi vrati, če so električna. To vzame morda pet minut dodatno, a je to pet minut, ki najverjetneje prihrani štirimestni strošek popravila dela, ki nima nič opraviti s tem, ali avto vozi.
Kako videti pravo testno vožnjo
Nič od tega ne zahteva strokovnega znanja, ki ga nimate. Zahteva zaporedje: najprej hladen zagon, nato raznolikost cestnih razmer, potem vsi električni sistemi, v tem vrstnem redu, še preden se čustveno navežete na avto. Prodajalci, ki nimajo česa skriti, pri ničemer od tega ne bodo niti trenili. Tisti, ki se zdrznejo ob "lahko vidim avto hladen" ali "ali lahko peljem po uvozu na avtocesto," vam povedo nekaj, česar bleščeč oglas nikoli ne bo.



